Skozi leta dela z ljudmi sem prišla do spoznanja, ki me vedno znova navdahne. Globlje kot sem vstopala v delo z zavestjo, bolj sem spoznavala, da najgloblja transformacija ne nastopi tako, da postanemo nekdo drug, ampak da se spomnimo tistega dela sebe, ki je bil vedno prisoten pod vsemi plastmi naših življenjskih izzivov.

Ko majhen otrok pride na svet ne razmišlja ali je dovolj dober, ali si zasluži ljubezen, ali sme izraziti svoje veselje. Njegovo naravno stanje je odprtost, radovednost in povezanost z življenjem. To je igriv Božanski otrok. Kasneje se skozi izkušnje, okolje, pričakovanja in bolečine začnejo okoli tega naravnega stanja nalagati različni odtisi naših izkušenj. Začnemo se ščititi, prilagajati, dokazovati in počasi pozabimo na tisti del sebe, ki je življenje nekoč doživljal bolj neobremenjeno in svobodno.

A ta del nikoli zares ne izgine. Skozi leta dela z ljudmi sem vedno znova doživljala, da ko človek preseže površinske plasti svoje osebnosti, ko se um umiri in ko za trenutek odpadejo zgodbe o tem, kdo in kaj moramo postati, kaj moramo doseči in česa vse še nismo dosegli… hitro dosežemo stanje miru. Pojavi se mehkoba in nek vseobsegajoč občutek povezanosti z univerzumom. Pod vsemi plastmi našega življenja ne glede na naše izkušnje vedno obstaja del nas, ki ni nikoli pozabil, kdo v resnici smo.

V različnih duhovnih tradicijah govorijo o stanju enosti, o prostoru zavesti, kjer ni več občutka popolne ločenosti in kjer človek ne doživlja sebe kot nekaj odrezanega od življenja, ampak kot del velike celote. Sama sem skozi svoje delo vedno znova prihajala do istega spoznanja: naša najgloblja narava je veliko bližje ljubezni kot občutku strahu.

Poletje je čudovit čas, da se tega ponovno spomnimo. Ko se ustavimo ob morju, začutimo toploto sonca na koži, gledamo gore, drevesa, sončni zahod ali obraz nekoga, ki ga imamo radi, pogosto ne potrebujemo velikih razlag. Nekaj globoko v nas se za trenutek umiri in takrat končno prenehamo skrbeti, popravljati, nadzorovati in samo dovolimo življenju, da se dotakne naše resnične biti.

Ena najlepših stvari, ki sem jih skozi leta spoznala, je, da se lahko skozi svoje srce ponovno naučimo zaznavati življenje. Tako kot treniramo telo, lahko treniramo tudi svojo zavest. Vsakič, ko zavestno opazimo nekaj lepega, ko začutimo hvaležnost, ko nekomu namenimo iskreno dobro misel ali ko se odpremo trenutku, prebujamo poti nazaj do tega naravnega stanja čudenja.

Pomembno je, da ne čakamo, da ljubezen do nas pride od zunaj. Ljubezen je stanje zavesti, ki ga je vredno najprej prebuditi v sebi… and the rest will follow…