To ni prvič, da se je v skupini zgodilo kaj podobnega. Že večkrat sem opazila, da se med ljudmi začnejo prepletati simboli, sanje, znamenja in sporočila, kot da bi stopili v neko skupno polje zavesti, v katerem posamezne zgodbe niso več povsem ločene druga od druge.

Spomnim se delavnice, na kateri je ena izmed udeleženk sanjala vrtnice. Naslednji dan je druga zagledala vrtnice na svoji mizi v službi, tretja jih je opazila na vrtu v trenutku, ko jih je obsijala sončna svetloba, četrta pa je prejela cvetlico v dar. Nekdo drug je našel orhidejo v enakih odtenkih, o katerih smo govorili prejšnji večer. Morda so vrtnice in peresa samo simboli, vendar se ob takšnih dogodkih začne dogajati nekaj veliko pomembnejšega od samih simbolov. Začne se namreč premikati naša zavest.

Počasi začnemo opažati, da življenje ni le nek skupek naključij, obveznosti in okoliščin, ki jih moramo obvladovati. Odpira se nam drugačen pogled, v katerem postaja svet bolj živ, bolj povezan in bolj skrivnosten. Kot da bi začeli zaznavati nevidne niti, ki povezujejo ljudi, dogodke in trenutke v smiselno celoto.

Takrat se zavemo, da po življenju ne hodimo sami. Ob poti se začnejo pojavljati drobni biseri čudežev. Včasih dobimo odgovor ravno v trenutku, ko ga potrebujemo. Včasih se odprejo vrata, za katera sploh nismo vedeli, da obstajajo. Včasih srečamo človeka, ki nam prinese pomembno sporočilo. Drugič se nenadoma premakne nekaj na področju življenja, ki je bilo dalj časa v zastoju. Marsikdo me vpraša, zakaj se to zgodi in kako je mogoče, da se zgodi.

Včasih sem se to spraševala tudi sama, a po letih dela z ljudmi sem ugotovila, da kadar skupaj vstopamo v višja stanja zavesti, pravzaprav prehajamo iz ene realnosti v drugo. Kot da bi prečkali most in stopili v prostor, kjer je več svetlobe, več lahkotnosti in več pretočnosti. To je svet, o katerem sem pisala že v svoji prvi knjigi, ko sem opisovala peto dimenzijo. Ne kot kraj nekje daleč stran, temveč kot stanje zavesti, v katerem življenje začnemo doživljati drugače.

Da bi lahko živeli v takšni pretočnosti, ni dovolj, da se višjih stanj zavesti dotaknemo le občasno. Pomembno je, da jih začnemo nositi v sebi. Da jih zasidramo v svojo podzavest, v svoje telo in v svoje vsakdanje življenje.

Prav to počnemo na Poletnih transcendentalnih večerih. Vsakih štirinajst dni se srečamo, razširimo svojo zavest, se povežemo z neskončno milostjo zemeljskih in zvezdnih energij, ki so v poletnem času še posebej močne, in dovolimo, da v naše polje vstopijo vibracije ljubezni, obilja, radosti, lahkotnosti in notranje moči. Na ta način ne odpiramo samo vrat novim možnostim, ampak v svojo podzavest zapisujemo novo izkušnjo življenja. Novo vibracijo in novo resnico. Iz nje pa nato ustvarjamo svojo prihodnost.

Poletje je od nekdaj veljalo za čas posebne življenjske moči. Čas, ko narava zori, ko dnevi trajajo dolgo v noč in ko se lažje povežemo s sabo ter s tistim nevidnim, kar nas vodi skozi življenje. Zato verjamem, da lahko prav v teh mesecih zase posejemo semena, ki bodo hranila našo jesen, zimo in prihodnjo pomlad.

Če začutite klic, vas vabim, da se nam pridružite na Poletnih transcendentalnih večerih. Skupaj bomo odpirali vrata tja, kjer morda sploh še ne vemo, da obstajajo, in dovolili, da v naše življenje vstopi tisto, kar je pripravljeno stopiti vanj za naše najvišje dobro. Včasih se vse začne z enim samim znamenjem, z enim samim belim peresom…..