V življenju igramo ogromno vlog. Za vsako od teh vlog ustvarimo določeno osebnost. Mnoge od njih so nastale kot odgovor na življenjske situacije, v katerih smo potrebovali določen del sebe, da smo se lahko z njimi soočili. Tako kot ob reki ležijo kamni, tudi v nas obstajajo različni deli osebnosti. Nekateri so veliki, drugi majhni. Nekateri so močni, stabilni in koristni in nanje smo ponosni. Drugi so ranjeni, mehkejši, bolj krhki. Kadar so določeni deli zelo izraziti, lahko celo zaustavljajo tok reke.

Tudi sama to prepletenost zelo jasno prepoznam, v različnih državah, v različnih okoliščinah sem zgradila različne dele sebe. In lahko se zgodi, da v določenem okolju spontano postanem ena izmed teh osebnosti. Pa vseeno, ne glede na to, kako zelo koristno je imeti širok nabor različnih osebnostnih delov, nobena od teh osebnosti ni celota našega resničnega jaza. Ne glede na to, s katero osebnostjo se najbolj identificiramo, to še vedno ni naš Resnični Jaz.

Naš Resnični Jaz je tisto, kar obstaja nad skupkom vseh naših osebnosti. Je tisti del v nas, ki ga lahko začutimo in zaznamo takrat, ko utihnejo glasovi naših notranjih vlog. To je tišina. Občutek. Zaznava. To je Prostor, kjer vstopimo v resnično soočenje s tem, kar smo.

Ko kamen spusti in reka steče

Voda vedno najde pot. Obteče vsak kamen, se vije okoli njega in teče naprej. Včasih pa prav zaradi teh kamnov oblikuje nov tok. Ko govorimo o “oddihu od sebe”, govorimo o premiku v zavesti. Gre za prehod iz identifikacije s kamnom, torej z določenim delom sebe, v stanje, kjer postanemo reka. Reka je mehka, nežna, pretočna in gibljiva, medtem ko kamen stoji na mestu, ohranja svojo obliko in ima svojo vlogo, vendar ni fleksibilen.

Duša pa je tista, ki se lahko premika, raste, razvija in evolvira. Ko se zavestno povežemo s svojo resnično bitjo, lahko izkusimo to širjenje, pretočnost in mehkobo. Iz te perspektive lažje ozavestimo, kaj nas podpira in kaj ne in tako začnemo osvobajati tisto, kar nas zadržuje.

Deli v nas, ki kličejo po stiku

Velikokrat se zgodi, da v sebi nosimo dele, ki niso bili nikoli zares videni, slišani in izraženi. Kot da bi v našem notranjosti obstajale majhne razpoke, skozi katere nas določene situacije, besede, energetski naboji v besedah hitro vržejo iz občutka miru in povezanosti.

In vendar v vsakem izmed nas obstaja globoka potreba po povezanosti s seboj in vsem okoli sebe: po tem, da se čutimo, da smo videni, da smo v enosti s seboj, z drugimi in z življenjem. Tako kot smo to potrebovali v otroštvu, to potrebujemo tudi kot odrasli. Morda je eno najpomembnejših vprašanj: kje lahko to ponovno najdemo, kako to lahko dosežemo?

Paradoks je, da se to začne dogajati takrat, ko spremenimo stanje zavesti. Ko prestopimo iz identitete kamna v tok reke. Ko se ponovno povežemo s tokom življenja in dovolimo, da nas vodi. Takrat začnemo poslušati šumenje reke in tihi glas duše. Hkrati začnemo prepoznavati delovanje uma, ki nas drži v omejitvah, ter ga počasi presegati. Gre za spominjanje na to, kdo v resnici smo.

Vračanje v povezanost

Naša duša v sebi nosi odgovore, modrost in znanje. Ko se povežemo s tem notranjim virom, lahko začutimo svojo pot, svoj namen in svoje poslanstvo. Hkrati pa se začne v nas premikati subtilni tok ljubeče življenjske Sile. Deli v nas, ki so bili nekoč spregledani in kjer smo čutili praznino, se začnejo polniti. Ne z naporom, ampak s Prisotnostjo. Z občutkom, da smo ponovno povezani.

Ko prestopimo iz ega v dušo, spoznamo nekaj zelo preprostega: Da nikoli nismo bili zares ločeni. To Prisotnost ne zaznavamo več le kot idejo, ampak kot izkušnjo. Začnemo jo čutiti v naravi, v drevesih, v zemlji, v očeh ljudi okoli nas in naenkrat vse oživi in tako celo Prostor okoli nas postane Živ. In v tej Živosti se nekaj v nas začne mehčati, odpirati in vračati domov.

Včasih potrebujemo samo Prostor, kjer lahko za trenutek odložimo vse svoje “kamne”, kjer nam ni treba biti nič drugega kot to, kar smo. Prisotnost, ki nam pomaga prestopiti prag zavesti kamna in spodbudo, da se lahko prepustimo toku reke.  Mir, kjer se vse ustavi in utiša in kjer lahko prisluhnemo Sebi in se ponovno srečamo s svojo esenco.

Želim vam, da najdete prostor, kjer lahko znova zaslišite šumenje svoje reke in se spomnite, kdo v resnici ste.