Potrebujem umik v prostor, kjer se lahko srečam z lastno dušo v tišini svojih misli. Tam počasi odlepim vse nalepke, ki me definirajo v družbi. Vloge, ki jih igram. Pričakovanja. Identitete.

Ko odpadejo omejitve, ki jih ustvarjajo te vloge, se lahko srečam s tem, kar sem brez njih. S svojo esenco. S seboj.

V teh trenutkih tišine znova preizprašam vse, kar sem verjela, da je pomembno. Odlagam ves balast bremen, ki sem jih nosila in jim pripisovala težo. In prav v tem osvobajanju se začne razkrivati tisto resnično pomembno.

V tišini si zastavim vprašanje:
Če bi danes zapustila svojo realnost… kaj bi vzela s seboj?

Obdani z mogočno naravo mi vedno prihajajo isti odgovori. Izkušnje, ki jih je moja duša zbrala skozi življenje. Odnosi, ki sem jih gradila. Karmične vezi, ki sem jih zacelila. Odpuščanje, ki sem ga podarila sebi in drugim. To so nevidne niti, ki tkejo tapiserijo naše življenjske poti - z ljudmi in dušami, ki jih srečujemo.

Eden izmed takšnih globokih trenutkov sem doživela v hinduističnem templju v Maleziji, v njihovem svetem prostoru Batu Caves.

Ko stojiš pod mogočno zlato podobo boga Murugana in pogledaš proti 272 stopnicam, ki vodijo v jamo, začutiš, da ne gre le za fizični vzpon. Murugan, božanstvo poguma in duhovne discipline, simbolizira zmago svetlobe nad notranjo temo, zmago zavesti nad nevednostjo. Vzpon po teh stopnicah postane simbol poti iz nižje zavesti v višjo. Vsak korak je kot plast ega, ki jo odložimo. Vsak vdih na poti navzgor predstavlja soočenje s seboj.

Ko vstopiš v jamo, takoj opaziš še drugi globlji simbol. Jama v hindujski tradiciji predstavlja kozmično maternico, prostor ponovnega rojstva. Vstop vanjo je kot simbolična smrt stare identitete. Tema, vlaga, odmev zvokov in molitev… vse te potegne navznoter. Kot da te narava sama objame in reče: spusti že staro verzijo sebe. Rodi se ponovno!

Ta prostor je še posebej živ med festivalom Thaipusam, ko romarji v stanju globoke predanosti prinašajo svoje zaobljube, se postijo in s telesnimi preizkušnjami presegajo omejitve ega. Za naš zahodni um je to morda težko razumljivo. A ko pogledamo globlje v obraze predanih, lahko začutimo, da ne gre za bolečino, temveč za predajo in za preseganje identitete telesa. Za raztapljanje ega. Za trenutek, ko človek ne le reče, temveč začuti: Jaz nisem le to telo, nisem le moja življenjska izkušnja.

In prav tam, med ljudmi, ki so na prvi pogled tako drugačni od mene, sem ponovno prepoznala nekaj zelo znanega.

V globini pogovorov začneš odkrivati zlate niti resnice. Ugotoviš, da njihova in tvoja realnost nista tako ločeni, kot se zdi. Vsi v srcu nosimo isto hrepenenje po božanski ljubezni. Vsi tudi začutimo isto radost, ko se ta odpre in nas povabi v svoj objem.

Oblika zunanjega sveta, ki ji v hinduizmu pravijo maya, se začne raztapljati. Ostane svetloba. In ta sveti povsod enako. Takrat spoznamo nekaj zelo preprostega: Z ljudmi, ki na prvi pogled izgledajo popolnoma drugačni od nas, smo si pravzaprav zelo blizu.

Če ob obisku druge kulture začutimo odtujenosti, prav ta notranja intimnost, ki jo doživiš v srečanju z drugo kulturo, ponovno prinese občutek domačnosti. Občutek neke velike človeške družine. Pripadnost. Radost. Ker navsezadnje živimo na izjemno raznolikem, bogatem in lepem planetu  in povsod srečujemo isto srce.