Nedokončane stvari prenese naprej v novo življenje in izkušnje. Eden od načinov, da lahko realnost v kateri živimo resnično ocenimo, je da jo za nekaj časa enostavno zapustimo. Lahko se umaknemo v naravo, lahko gremo v gore, lahko gremo na retreat ali pa odpotujemo nekam daleč. Ko se odklopimo od vseh vsakodnevnih dejavnikov, ki oblikujejo našo realnost, dobimo nekaj zelo dragocenega... distanco. Ta "razdalja" je včasih nujna, da lahko nepristransko pogledamo svoje življenje, saj ko vsakodnevno hitimo življenje živi nas in smo kot riba v vodi. Ne vidimo oceana, ker smo del njega. Ko pa stopimo iz njega, ga lahko prvič zares opazujemo.

Zame je bilo to potovanje še posebej močno, ker sem se v Azijo vrnila po petnajstih letih. Ko sem bila tam prvič, sem bila v obdobju intenzivnega prebujanja v duhovnosti. Tisti čas je tudi na Zahodu obstajal močan trend, da je prava duhovnost nekaj, kar lahko najdemo predvsem na Vzhodu. Veliko ljudi je govorilo, da moraš, če želiš resnično duhovno izkušnjo, iti v Azijo. In res je, Azija ima izjemno duhovno tradicijo. Templji, rituali, stoletja meditacije in molitve ustvarjajo prostor, ki se človeka globoko dotakne. Moje izkušnje iz tistega časa so bile pomembne in so postale temelj, na katerem sem kasneje gradila svoje razumevanje duhovnosti in človekovega ustroja.

Ko sem se po petnajstih letih vrnila v Azijo, sem tja prišla kot druga oseba. Prišla sem z zgrajeno »hišo«, torej s svojo realnostjo, s svojim delom in s skupnostjo ljudi, s katerimi že leta raziskujemo duhovno pot. Ko sem ponovno stopila na taiste točke v naravi, v džungli, v templju, ob oceanu, sem duhovno prisotnost začutila zelo močno, v nekaterih pogledih še globlje kot nekoč. Hkrati pa sem s tem pogledom nazaj doživela tudi nekaj nepričakovanega. Ob vsem tem sem začutila presenetljivo spoznanje, da duhovnost, ki smo jo nekoč hodili iskat v Azijo, danes v veliki meri živimo tudi doma.

V teh petnajstih letih se je tukaj v 'mojem svetu' zgodil velik premik. Ljudje so postali bolj odprti, bolj zavestni in bolj senzitivni. Če pogledam ljudi, ki prihajajo na moje programe, lahko zelo jasno vidim, kako močno se je razvila duhovna zavest. Seveda pravijo, da je tvoj svet takšen, kakršni so ljudje okoli tebe. In moj svet so ljudje, ki raziskujejo sebe, rastejo in se prebujajo. Toda ob tem imam občutek, da to ni več le majhna skupina posameznikov. Gre za širši premik zavesti, ki smo mu kljub vsem izzivom našega sveta priča dandanes.

Ko sem ponovno raziskovala sveta mesta in čutila starodavno energijo teh krajev, sem hkrati začutila nekaj zelo pomirjujočega. Duhovna resnica je univerzalna. Ni vezana na eno kulturo, eno državo ali en kontinent. Prisotna je povsod, kjer jo ljudje živijo. Tisto duhovnost, ki smo jo nekoč iskali daleč stran, smo v teh letih začeli ustvarjati tudi doma. Posadili smo semena in ta semena že lepo rastejo.

Ko sem se vrnila domov, sem srečala prijatelja, ki z menoj že dolgo potuje po duhovni poti. Tudi on je z družino potoval po Aziji, še dlje kot jaz. Ko sva se pogovarjala o svojih izkušnjah, mi je zaupal, da je nekaj podobnega doživel tudi sam. Skupaj sva lahko ubesedila to izkušnjo. Oba sva imela občutek, da nama je Azija nastavila ogledalo in v tem ogledalu sva videla nekaj zelo lepega: Da smo v teh letih tudi doma ustvarili prostor, kjer duhovnost živi.

Lepo je iti v Azijo in občutiti njeno magičnost. A še lepše je spoznanje, da lahko tisto, kar si nekoč iskal daleč stran, danes živi tudi tam, kjer si doma. Včasih moramo oditi zelo daleč, da lahko zares vidimo, kaj smo že ustvarili. Tokrat mi je Azija podarila novo darilo: nastavila mi je ogledalo v katerem se je zrcalila svetloba spoznanja, da je budna duša postala del našega življenja tudi v mojem svetu